Tone Pavček : Majnice, fulaste pesmi PLISS, HELP!!

Pomagajte mi....

Če ve kdo:


-iz kolikih poglavij so sestavljene Majnice

-koliko pesmi je v posameznih delih

jst res ne bi vedla ker sm že pozabla sm pa neki našla na netu če kj pomaga

TONE PAVČEK
MAJNICE, FULASTE PESMI
PESMI
ZALOŽBA MLADIKA, 1996
ILUSTRIRAL KOSTJA GATNIK

V tej zbirki je morda najbolj značilna tista narava pesmi, ki jih po eni strani ohranja na znani »pavčkovski«, otroško duhoviti ravni, toda na drugi jih povezuje s Pavčkovo poezijo za odrasle, vsaj v tem smislu, da vsebujejo globljo izpoved ali spoznanje o svetu in življenju, kakor se dogaja in prikazuje zlasti pesniku.

»Majnice« so pesniška zbirka ljubezni – vendar ljubezni fantičev in deklet višjih letnikov osnovne šole in morda še »nižjih« srednješolcev. Tema, motivi ljubezni… se pojavljajo v domala sleherni pesmi in pesnik jih zna zapisati »na kožo« tistim kočljivim občutljivcem, ki jih spočetka še dobro niti ne zaznajo ali si jih ne upajo »priznati«. Naprej od slutnje, »da je nekaj v zraku« – a značilno: ob ljubezni »je v zraku« morda tudi pesem! – Pavček zasleduje »javljanje«, rast, razvoj… ljubezenska občutja, ki se mu navzven kaže v različnih tradicionalnih znakih najstnikov in najstnic (»prebodeno srce« na plankah, »njene« iniciale na drevesnem deblu…), pa tudi v odnosu do inventarja, s katerim živi sodobni najstnik, simbolizira pa ga računalnik. Tako Pavček v prvih ciklih zbirke po eni strani podaja notranjo zgradbo »zaljubljencev« – vibracije, nihanja, valovanja… čustev – po drugi pa »tvega« opis samih akterjev in s tem posredno riše svojevrsten portret zaljubljencev, kot jih je srečati v šolskih klopeh: uporne in svojevoljne, trmoglave in kajpak brihtne »bučmane« in senzibilne dekliške »face«…, pri čemer se mu nehote posreči osvetliti tudi nekaj sestavin socialnega statusa mladih, od ljubezenskih puščic zaznamovanih junakov… Oboje, čustvene vzpone in spuste (»poraze«) ter socialno označitev svojih likov Pavček slika v zelo sodobnem jeziku, v katerem je obilo šolskega žargona. Ta jezik mu omogoča tudi najbolj učinkovito ironično distanco, iz katere opisuje in meri radost, zlasti pa bolečino ljubezensko »zadetih« – seveda pa je ta ironija blaga in ljubezniva, pesem pa zaradi nje prepričljiva, saj bi sicer avantura lahko zdrsnila v sentimentalnost, ne pa ostala resen dogodek, problem…

Oblika Pavčkovih izpovedi je »klasična«, morda bolj kot bi kdo pričakoval: eden najvažnejših ciklov je vsem veliko bolj modernim komunikacijskim formam navkljub napisan celo v »staromodnih« pismih. A to ni naključje; Pavčkova pesemska »pisma« kljub najstniškemu značaju pač niso več igračkanja ne kakšne »čenčarije«, temveč v svojem jedru refleksije, v katerih gre za globlje reči; mladi pisec, ki jih piše, v njih združuje ljubezen s poezijo, kot je to nakazoval začetek »Majnic«. V nadaljevanju, zlasti v osrednjem ciklu z naslovom Podoba dečka, se to še kako potrdi: v tem ko so začetni cikli ljubezen upesnjevali »nasploh«, se v tem povsem individualizira; srečamo se s »sanjajočim« otrokom, ki vsaj spočetka namesto ljubezni zaznava lepoto sveta, svojo rast, nato prve dileme življenja, pesem. Gre za orfejskega čudežnega dečka s srebrnim rogom, katerega pesem očara ptice in ljudi – ampak pesem, ki jo ustvarja, ni več pesem, »to je ena sama ljubezen«, kot je rečeno v štihovski sintagmi v eni izmed pesmi tega cikla. Se pravi – ljubezen triumfira nad pesmijo, a s tem, da se izraža z njo. V tem je pesemska enotnost obojega.

Podoba sanjajočega dečka se v sklepnem ciklu ponovi, reflektira se njegov »položaj«, poudarjena pa je tudi vera, da »otrok po mavrici svojih sanj« »prehiteva modreca«. Cikel in s tem zbirka se iztekata v pesem z »rojstvom sina«, s čimer se združuje velika Pavčkova tema ljubezni in sanj. Toda tematski krog, ki se je s tem sklenil, je ostal odprt, življenje se bo nadaljevalo, otrok bo znova stopil v oris ljubezni (in pesmi), svet in človek ne poznata konca… Sam sklep »Majnic« tvorijo Drobtinice, enokitične enote, ki pa so prej ko ne samo po izrazu »otroške« – so modrosti o življenju in njegovi lepoti, a kakor jo lahko uzrejo samo čiste, otroške oči.

»Majnice« s podnaslovom »fulaste pesmi«, ki izraža tudi ljubeznivo distanco do velikih zgodb prebivanja, so torej zbirka za mlade, zbirka, ki pa še zdaleč ni samo igra na ravni otroškega dojemanja. Tonetu Pavčku se je v njej posrečilo združiti občutljivost »otroka« in spoznavnost odraslega, t.j. modreca; torej bo v njej našel svoj imenitni del tako mlajši kot starejši – in morda je bo slednji še posebej vesel, saj se v premnogih primerih hermetičnosti, zašifriranosti in sofisticiranega intelektualizma v poeziji za odrasle komaj še znajde.

Majnice so pogovori zaljubljenih in zasanjanih mladostnikov, zato so napisani v jeziku, ki ga danes slišimo na hodnikih osnovnih in srednjih šol. Ta govor fantom in dekletom višjih razredov osnovne šole in morda še prvih razredov srednje šole ni blizu le zaradi besed kot kul in ful in frajer. Pesnik gre še veliko dlje: nič več ni spominov na Dolenjsko, njene ravnice in griče. Zdaj so kul drugačne pesniške podobe: sodobno mesto, računalniki, grafiti, Mc Donald´s, Dairy Queen, Dajdam). Med stolpnicami, zvonci in telefoni se (na žuru, v kavbojkah) srečata fant in dekle. Ona – zmeraj zafarbana, ko vidi frajerja, ki je nanj nora. On – včasih narahlo zardeva (kriva je Eva), medtem ko je hamburger. Ful naporne so te prve ljubezni, dokler ne zrastejo in so zrele za prvi poljub v kinu, za dvojino. Kajti: dvojina, ta čudovita posebnost slovenščine, je pravo število za ljubezen. In ker je ljubezen tisto, kar smeva videti in vedeti le midva, ne pa mi vsi, se o njej piše v pismih, ne pa po internetu. Zato, ker je tudi v našem času ekranov in tipkovnic za ljubezen rezerviran vonj po pisemskem papirju in črnilu, je pesnik v Majnice vključil cikel pesmi Pisma. Ta besedila so za Vanjo, za punco, ki ji fant namenja dobro misel, lepo kot pesem. Potem so tu še Dvogovori, pesmi o beli ptici, prispodobi ljubezni.

Opis

Gre za eno najboljših slovenskih mladinskih pesniških zbirk v zadnjih dveh desetletjih. Za Majnice je pesnik leta 1997 prejel tudi prvo nagrado večernica za najboljše mladinsko leposlovno delo. Samo Tone Pavček je med vsemi desetimi dosedanjimi dobitniki večernice prejel nagrado za pesniško zbirko, kar kaže na to, kako izjemno dobre in pomembne so njegove pesmi. Tone Pavček velja za klasika slovenske otroške in mladinske poezije, Majnice veljajo za klasično pesniško zbirko za mladino.

Tone Pavček

Življenjepis

Prvi razred osnovne šole je obiskoval v Mirni Peči, naslednje leto pa so ga prešolali v internat k nunam v Ljubljano. Med vojno je dve leti bival v domačem kraju. Rad je kmetoval pri sorodnikih. V Ljubljani je končal tudi gimnazijo in študij prava. Poleg svoje pisateljske kariere je Pavček zelo dejaven tudi na drugih področjih. Nekaj časa je deloval kot urednik na RTV Slovenija, bil med letoma 1963 in 1967 direktor Mladinskega gledališča v Ljubljani, med 1972 in 1990 odgovorni urednik Cankarjeve založbe, od leta 1979 do 1983 pa je bil tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev. Leta 1989 je na ljudskem zborovanju prebral 2. majniško deklaracijo ter se zavzel za slovensko neodvisnost. Leta 1996 ga je Unicef imenoval za enega izmed svojih ambasadorjev. Od leta 2001 je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Še vedno je pogost gost številnih literarnih večerov, bralnih značk in različnih srečanj. Pavček je prejel tudi naziv vinski vitez, saj vzgaja vinograd trte refošk. Leta 1953 je skupaj s Kovičem, Menartom in Zlobcem izdal Pesmi štirih. V slovenski povojni književnosti se je uveljavil kot predstavnik intimizma. Za otroke je napisal več kot 20 del, med katerimi je najuspešnejše delo Juri Muri v Afriki (1958). Zbirka Majnice in fulaste pesmi (1996) je zasnovana v sodobnem najstniškem duhu in govoru. Napisal je tudi dve pripovedni deli za otroke: Kaj je najlepše (1969) in Mokedaj (1976).

Leto izida: 2007
Število strani: 84
Format knjige: 21 cm
Vezava: trda

Zbirka: Trepetlika

bo pomagalo